Tema: Uroš Zupan: Sanjska knjiga

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«